Užitki na Grintavcu

• Objavljeno: 30. jul 2023 ob 09:55

Letošnji vzpon na Grintavec, najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Apl, se je zaradi neugodnih vremenskih razmer zamaknil za en teden. Vreme pa se je očitno tudi za nas postavilo to soboto na noge in nam pripravilo zelo lepe pogoje za vzpon.

Kdor je že sam obiskal Grintavec ve, da pot sama po sebi niti ni tako težavna, vsekakor pa zahteva vztrajnost, če pa človeka po poti ravno ne zapeka sonce prav vsako sekundo, je to vsekakor prednost. No, da se ne prehvalimo in pokvarimo vremena še za preostanek naših tur, raje povejmo kakšno več o tem, kje in kako smo se lotili tokratnega podviga.

Tokrat v konkretni temi, smo se zbrali ob zgodnji uri pod kmetijo Suhadolnik. Na naše presenečenje razdejanje preteklih neurij vsaj na dostopni cesti ni pustilo večjih sledi. Lučke na glavo in »gas prot' hosti«. Nekaj časa smo se tako vzpenjali najprej po gozdni cesti, nato pa po gozdni poti vse do razcepa za smer prek Taške ali preko stare poti. Ubrali smo jo preko Taške, kjer ponovno ni bilo pretiranih ovir. Nekaj podrtih dreves, a za zmerno gibčne, to ni težava. Nato pa čelade na glavo in v bolj zahteven teren preko Taške. Vsi so se dobro odrezali. Nekaj strahu tu in tam je še bilo čutiti, a se tudi to počasi umirja, udeleženke in udeleženci pa nabirajo izkušnje, ki jim pomagajo pri premagovanju tega strahu. Nato pa premik po bolj položnem terenu in še zadnji vzpon do Cojzove koče na Kokrškem sedlu. Tam smo se malo sprostili on kavi in si ogledali pot, ki naš še čaka.

Po premoru smo ponovno zagrizli v klanec. Najprej malo vzpona in nato nekaj malega »ravnega« terena. Nato pa so nas čakali izpostavljeni vzponi. Najprej do pod Strehe in nato čez streho. Tu je na nas pritisnilo sonce, ki je svoje znake seveda pustilo tudi na koži. A nas je prijeten piš vseskozi hladil, tako da niti nismo opazili, da se sem in tja malo cvremo, kot kakšna jajčka v ponvi. No, ni bilo prehudo; bi skoraj trdil, da je bila ta tura, kljub temu, da Grintavec ne velja ravno za najlažji cilj, ki bi si ga človek zadal, kar celo prijetna. Kar nekajkrat je bilo slišati, da je bila udeleženkam in udeležencem ta tura, kljub naporom, zalo lepa in prijetna, kar me kot planinca vsekakor veseli.

Na vrhu smo nato opravili nujne dolžnosti, malo počili, pokramljali in metali poglede v širne in razgledne daljave, ki so se nam odpirale in 2500+ metrov nad morsko gladino. Na tem mestu pa še pozdrav Prekmurskim kolegom, ki smo jih spoznali leto prej med LNT vzponom na Stol. Srečno kolegi, pa se zmenimo za kakšno turo. 😊 Nato pa je sledil sestop. Drobir pod nogo je kar »hudič«, sploh če še nisi čisto gotov koliko se zapelješ, če stopiš malo bolj na trdo. Ampak se tudi to počasi izboljšuje. Kolikor sem videl, so napredki očitni, le še kolenske vezi sem in tja malo ponagajajo, tako da se utrjevanje nadaljuje.

Še en postanek na koči; tokrat za malico. Pogled na osvojen cilj pa je bil takrat že zaprt. Oblaki so oblekli Grintavec, pa tudi druge sosednje vrhove v debele plašče, mi pa se nismo morali načuditi, da se nam je sreča nasmehnila do te mere, da smo imeli čudovite razglede še ne 2 uri nazaj. Malica, kramljanje; lep vstavek na treh četrtinah ture, tako da je bilo lažje nato sestopiti do Suhadolnika preko stare poti. Naj omenim, kdor bo šel po stari poti – grapa hudournika, ki se jo preči, po poti je »na novo postavljena«, tako da bodite pozorni kako prečite omenjeni predel poti.

Po turi smo naredili se sestali še na pijači, kjer smo pokramljali in se mentalno pripravili na naše sledeče podvige. Tako da naslednjič že preskok na Julijce, natančneje na Stenar.

Nazaj na seznam