Po dežju na sončno Košuto

• Objavljeno: 05. jun 2024 ob 20:28

Preudarnost v hribih je seveda zaželena zadeva, saj se želimo izogniti nevšečnosti klicanja pomoči, ko to lahko postane nevarno ne samo za nas kot pohodnike ali planince, temveč tudi za reševalce, ki nam bi prišli na pomoč. S tem razlogom smo tokrat zamaknili turo iz sobote na nedeljo, da smo se ognili neugodni napovedi neurij na področju našega cilja – Velikega vrha Košute.

Malenkost sveže jutro nas tako ni presenetilo ne z oblačnostjo, ne s soparo. V resnici je bilo kar prijetno začeti s takšnimi pogoji, saj so bila razgreta telesa hvaležna za dejstvo, da vročina še ni pritisnila tako kot sredi poletja.

Zaspani pogledi so se po začetku kar hitro zbistrili, saj so nas po poti do Doma na Kofcah že pri vzponu spremljale lepe slike okoliških vrhov, pa tudi bolj oddaljenih, še s snegom pokritih mogotcev v Julijcih in Kamniško-Savinjskih Alpah. Paša za oči, ni kaj, pa še malo utehe za sopihanje.

Prvi postanek na Kofcah je bil bolj urne narave, saj smo kaj hitro odrinili naprej z odločitvijo na pladnju – gremo krajši klanec in nato malo bolj sproščeno, ali daljši klanec z zmernim a daljšim naporom – pa so rekli, da gremo »na direkt«.

Sledil je vzpon do Kofce gore preko Kačje poti. Sem in tja je koga malo stisnilo pri srcu zaradi nove terenske situacije, a so vsi uspešno prestali preskus poguma, ne nazadnje zaradi prečudovite narave, ki je kar buhtela po nedavnem deževju. Je padel celo komentar, da je tako kot na Škotskem, ampak mislim da je na mestu, da lahko rečem, da se lahko kosamo, če ne celo prekosimo Škotske deževne pokrajine z našimi domačimi naravnimi lepotami.

In smo se dotaknili 1900 višinskih metrov; par korakov naprej pa tudi že 2000. Štiri prvopristopnice smo ustrezno »požegnali« in jim zaželeli vse najboljše tudi ob sledečih ciljih, nato pa hitro še tistih preostalih 88 metrov do vrha, kjer se nismo zadrževali predolgo.

Pot v dolino smo opravili po južnem pobočju in se kaj hitro znašli nazaj pri Domu na Kofcah, kjer smo se okrepčali in malo pokramljali. Nato pa je že sledil spust, sicer z bolj kislo vremensko sliko, a vsekakor brez kaplje dežja in s toliko več kapljami potu, saj je v dolini že pritiskala sopara.

Tako smo uspešno dosegli naše prve dvatisočake in s tem zaključili 6. turo na poti do Očaka. Pohvale za uspešen vzpon in sestop, drugič pa še kak korak hitreje in bolj pogumno, pa bomo že kar v redu. Pa do naslednje dogodivščine, takrat na Stolu.

Nazaj na seznam