O Triglav moj dom ...

• Objavljeno: 14. sep 2023 ob 23:51

Pravijo, da je življenje polno presenečenj. Včasih so le ta bolj ali pa tudi manj prijetna, a dokler so prisotna, je življenje toliko bolj pestro. Enako lahko rečemo za letošnjo izvedbo zaključne ture programa Letos na Triglav. Vremenske ujme so nam tako prekrižale načrte in nam onemogočile, da bi turo speljali iz klasičnega izhodišča iz doline Krme. Tako se je začelo iskanje alternativnih rešitev.

Na srečo imamo na našem čelu iznajdljivo glavo, ki najde rešitev za takšne probleme. In tako se je zgodilo tudi tokrat. Padel je predlog, da izvedemo letošnjo zaključno turo po severni strani, natančneje iz Turkovega rovta po dolini za Cmirom, mimo Staničevega doma, nato pa vse do Triglava. Kdo bi si mislil, da gremo na pravo dogodivščino.

Zahtevnost poti je označena kot lahko brezpotje in kot zelo zahtevna označena pot. In ja, zavedamo se, da ima beseda brezpotje vsekakor svojo težo, a je bilo vseeno težko predvideti, da nam bo že prvi vzpon ponudil kar dober izziv. Po melišču navzgor sredi teme ni tako enostavno, tako da še dobro, da smo bili pripravljeni tudi na bolj utrudljiv vzpon. No, da ne dolgovezimo preveč – vzpon je potekal preko gozda, melišča in skokov, vse dokler se nismo znašli v dolini za Cmirom, kjer nas je že božalo sonce. Ne prav za dolgo, saj smo se kar dober čas nato premikali v senci Vrbanovih Špic, kjer je pot bolj položne sorte in smo si lahko oddahnili od prvih 1100 višinskih metrov – na okroglo malo več kot pol poti do vmesnega »cilja«. Vsekakor pa je bil napor že tu poplačan, saj smo imeli čast da se naužijemo lepih razgledov po okoliških hribovjih in gorovjih, ki jih je počasi osvajalo sonce – slikovito, ni kaj, tako da kar malo ustaviš svoje misli in se začudiš kako majhen si v objemu teh skal in kamnov in peska.

Ni več manjkalo veliko in smo se znašli pri Staničevem domu. Ko se priklopiš iz brezpotje na označeno pot in narediš ovinek izza Begunjskega vrha se ti odpre prelep pogled na Očaka – motivacija nazaj v trenutku, ko bi le noge še sledile na isti način, bi bilo toliko bolj super. Naredim premor pri koči in dorečemo kako naprej. Nato pa odrinemo naprej proti naslednji postojanki pri Triglavskem domu pod Kredarico. Navzgor, čez škrbino, pa po levi in potem na desno in od škrbine naprej vseskozi pogled na Triglav – božansko, tako da te kar vleče naprej. No, pa smo le na Kredarici in nato pri koči. Opasamo opremo in že ženemo naprej.

Plezanje, pa lazenje, pa kaplja potu v oči, tako malo za hec, da ne pozabiš, da kljub temu da je september in da sicer ni ne vroče, ne mrzlo, vseeno »športaš« - temu primerno seveda teče, ampak nič zato, cilj ni več tako daleč, da se ne bi dalo. Torej, lazenje – klasika kot vsako leto, sem in tja nas kdo prehiti, koga spustimo tudi nazaj v dolino, če se seveda da in da je varno za vse, se pa tudi zgodi kaka bolj čudna prigoda in skoraj zgubiš oko na račun nerodnih potez – nič zato, oko je še tam kjer mora biti, a previdnost ni nikoli odveč, sploh, ko veš da greš na Triglav po zlizani skali.

In tako čez Mali Triglav, pa greben in potem še na Očaka, da okronaš situacijo. 😊 Je trajalo malo dlje kot smo pričakovali, priznam, a nam je vseeno uspelo. Prvopristopnike smo tudi »oštrikali«, tokrat malo bolj na poskok, da se nismo zadrževali predolgo na vrhu. Nato pa še spust v dolino – najprej do Triglavskega doma bolj previdno; »z andrhtjo« bi rekla stara mat'; nato pa bolj veselo po istem principu, preko Kredarice, pod Ržjo in nato do Staniča.

Ker nas je že malo pritiskala ura, smo morali malo postopiti in jo v dolino ucvreti z malo več navdušenja. Je šlo bistveno lažje dol, kot pa navzgor, tako da kdor je že šel po tej poti, se menda spomni, da je pač tako. No, pa nam je potem vsekakor uspelo. Smo pristali, se posedli po avtih in se odpeljali na več kot zasluženo osvežitev v Dovje. Pohvale vsem skupaj, ki ste se udeležili te ture. Za vztrajnost, za poslušnost, za dobro voljo, trmo in podporo. Lepo je bilo z vami in upam, da se vam je izkušnja vtisnila v spomin, pa tudi malo v srce. Morebiti je pa koga tudi gorski hrošč ugriznil, pa je to z zamikom počasi začel dojemati. Vsekakor hvala s strani organizatorjev in izvajalcev, za vaš čas, trud, vesele in manj vesele trenutke, predvsem pa za dobro družbo in obilico veselja ob uspehih. Z goro naprej, kmalu spet.

Nazaj na seznam