Blog
Letos na Triglav

Na Dolkovo špico po razglede

  • Objavljeno: 04. sep 2022 ob 20:00

Dolkova špica je eden tistih vrhov, kjer si že zjutraj včasih malenkost na trnjih, ker ne veš kako se boš počutil na vrhu, pa te zadeva vsekakor, kljub fizičnim in psihičnim naporom, ne uspe razočarati. Enaka zgodba je bila tako ponovljena tudi v naši predzadnji turi programa LNT, preden zakorakamo proti vrhu očaka.

Klasično jutro sredi teme in na preži za obiskovalci gora, ki so se na parkirišču parkirali kar s spalko namesto samo z vozilom, se je tokrat že kmalu po začetku ture obrnilo malo na glavo. Že tako majhna zasedba treh junakinj se je na žalost zmanjšala še za eno udeleženko, ki ji je tokrat ponagajalo zdravje. Nič hudega, smo poskrbeli zanjo in je v spremstvu dosegla dolino, ter na koncu dneva prehodila več kilometrov, kot pa trojica, ki smo se odpravili proti vrhu. Prilagamo eno umetniško, ki se je utisnila skozi njeno lečo.

Na naših licih se od mesta premora sredi gozda ni nabirala samo lastna vlaga, temveč tudi vlaga iz meglice. Kopanje v dispergirani vodi pa smo nato zasluženo zaključili z instagramovskim sončnim vzhodom 2.0. Še nekaj korakov naprej, pa smo se tudi že podkrepili pri Bivaku IV. Razgledi proti cilju so se že odprli, tako da smo imeli poleg klasičnih za v želodček, kar nekaj vizualnih priboljškov iz vseh strani.

Hop čez pode in smo prišli do razcepa za Križ in Dolkovo špico. Od tu naprej seveda čelada obvezno, pa tudi previden korak, saj je teren pod Dovškim gamsovcem kar malo drčav, dokaze za to pa smo nabirali tudi na lastni koži. Malo poplezavanja in ogledovanja okolice kasneje, pa smo se znašli pod meliščem, ki se nahaja neposredno pod tokratnim vmesnim ciljem. Hja, kaj pa zdaj?! Tu nismo trčili samo ob mehansko, temveč tudi psihološko oviro. Ampak dekleti sta, seveda(!!!), zmogli in premagali “hudiča” v drobirasti obliki kot se zagre. Nasmeški na koncu so bili sicer malo bolj zadržani, ampak kar je sledilo na vrhu, po še nekaj minutah plezanja in hoje, je poplačalo ves trud in trpljenje. Pričakali so nas čudoviti razgledi, prijetna temperatura, skorajšnje brezvetrje, pa tudi majhna družba, ki nam je pomagala pri zmagoslavnem posnetku.

Čakala nas je še psihološka preizkušnja spusta v dolino … Mislim da govorim za vse, ki smo se spuščali; se je vleklo, ampak smo vseeno uspeli priti v dolino v zelo zadovoljivem času, za kronico na koncu pa smo si privoščili še priboljšek v koči, pa tudi v Mojstrani, kjer smo se sestali z dvojico, ki se je od nas odklopila zjutraj. Kljub neprijetnim dogodkom mislim, da smo vsi nekaj odnesli od dneva, ter da je bila tura vseeno uspešna. Naslednjič pa poročamo že iz vrha Očaka, ampak oči in ušesa na peclje, saj bo poročilo med tednom. :D

 

Nazaj na seznam