Po mokrem na Kriško

• Objavljeno: 14. maj 2023 ob 07:16

Vreme nam občasno lahko malo ponagaja, a to nas prav zares ne ustavi, saj s preudarno izbiro ture in previdnim korakom tudi to oviro lahko bolj ali manj uspešno prebrodimo. Točno ta pristop smo izbrali v letošnji iteraciji ture, ki bi prvotno morala najvišjo točko doseči na Tolstem vrhu, a smo se zaradi razmer in napovedi odločili črto potegniti na Kriški gori.

Prvotni načrt je vključeval celotno pot od Golnika pa vse do Tolstega vrha, nadomestni načrt izhodišče prestavi v Gozd, letošnji nalivi, ki kar nočejo in nočejo ponehati, pa so na plan prinesli nadomestni načrt številka dve, ki nas je popeljal od Golnika do Kriške gore.

Sprva je zgledalo, da nam bo vreme še malo prizaneslo. Blatna in drseča podlaga je bila pričakovana in bili smo ustrezno »oboroženi« z dodatnimi oblačili, palicami in seveda primerno obutvijo. Malo nepričakovano pa nas je že sredi poti ujel dež. Nič zato – predhodno obveščanje je narekovalo, da naj imamo v nahrbtniku tudi primerna oblačila za deževno vreme in vsi v tokrat malo bolj okrnjeni zasedbi so bili primerno pripravljeni, tako da smo pot sicer premočeni, malo od pota, malo od dežja, vztrajno nadaljevali.

Kdor pozna Kriško goro, ve da se po poti najde kar nekaj klancev, ki od planinca zahtevajo malo bolj stisnjene zobe. Vsi tokratni udeleženci in udeleženki so se lepo odrezali ter tudi v zadnjem »šprintu« pred vrhom dokazali, da niso od muh. Čestitke, dobro vam je šlo, sploh če upoštevamo, da je bil teren dobro »podmazan«.

Po obveznem slikanju na vrhu smo se pogreli in okrepčali v Koči na Kriški gori, kje so nas pričakali nasmejani (pa tudi poznani) obrazi. Hvala za prijazno postrežbo in družbo. Po oddihu smo se nato odpravili v dolino. Seveda s previdnostjo in napetimi čuti, da se nam slučajno ne zgodi kak »zajček«. Presenetljivo smo turo zaključili samo z blatnimi gležnji, tako da lahko izrazim ustrezno veliko zadovoljstvo s tokratno turo, sploh iz vidika nabiranja izkušenj s hojo po mokrem terenu vseh vrst. Vsekakor pohvalno! Pa do naslednjič, ko prvič prečkamo magično mejo 2000 metrov nadmorske višine.

Nazaj na seznam