Vse dobro na Stolu

• Objavljeno: 13. jun 2021 ob 10:28

Serija dogodkov v okviru programa Letos na Triglav 2021 se je tokrat nadaljevala z vzponom na Stol. Sobotno dopoldne in del popoldneva smo tako preživeli v dobri družbi, z dobrim vremenom in z obilico dobrih občutkov pred, med in po vzponu na naš drug cilj nad 2000 metri nadmorske višine.

Ob jutranjem zboru na parkirišču ob Završniškem jezeru smo našteli končno število 9 udeležencev in udeleženk, tako da so bili tokrat prisotni prav vsi, ki so se uspeli prijaviti v program Letos na Triglav 2021.

Nato pa pot pod noge, najprej brez resnega vzpona po cesti do prvega pašnika, kjer smo ob sramežljivih pogledih lokalnega pašnega živeža zagrizli v prvi “ogrevalni” klanec. Ta je nakazal približno težavnost tokratne poti, jasno pa je postalo tudi, da nas tokrat ne bo zeblo.

Začetni del poti je potekal po gozdnem terenu, premor smo naredili pri Valvasorjevem domu pod Stolom, kjer smo si oddahnili in načrtovali, kako bomo kuhali kavo pod vrhom stola.

Nato pa smo že smuknili naprej proti vrhu. Za vzpon ja bila določena Žirovniška pot, ki je hitrejša in se bolj vzpenja. Nabiranje višinskih metrov je bilo hitro, hkrati pa je tudi čas kar letel, saj se je zbrana družba, ko je to omogočala pot in koncentracija, zamotila s prijetnim kramljanjem o tem in onem.

Naposled smo dosegli gozdno mejo in se ustalili na počivališču, kjer smo si privoščili prvo malico in se naužili lepih pogledov na Gorenjsko. Hkrati smo tudi srečali člana planinskega društva Kranjski gamsi, ki je svojo vztrajnost na Stolu dokazoval že ob 3. uri zjutraj.

Sledilo je nadaljevanje vzpona, tokrat v bolj strmi maniri, tako da je bilo sem in tja potrebno poprijeti za kakšno skalo. Cik cak čez nizko rastje, ki mu ni bilo konca, smo prelomili s pogledom proti našemu cilju, ko se je teren odprl.

Nekaj korakov po kopnem terenu pa smo okronali tudi s prečenjem še zasneženega, a za prehod varnega terena, ki je od udeleženk in udeležencev terjal kar dobro mero energije.

Že zadnji mini predah na sedlu med Stoloma, ter zadnji šprint do vrha, nato pa zaslužena zmaga! S presenečenjem smo ugotovili, da smo do vrha prišli v dobrem času, tako da si udeleženke in udeleženci tokrat zaslužijo velike pohvale za vztrajnost in zagon, ki bosta še kako uporabni lastnosti v prihajajočih dogodkih.

Na vrhu se nismo obotavljali predolgo, saj smo imeli še druge načrte.

Hitro nazaj do sedla in nekaj korakov naprej do Prešernove koče na Stolu, kjer je zagorel plamen v gorilnikih. Tako sta dva mojstra okronala razgledovanje po okoliških hribih z okusnim, kvalitetno pripravljenim toplim napitkom.

Med tem pa sta dva druga mojstra še enkrat švignila na vrh Stola, saj nismo uspeli najti štampiljke Prešernovega doma. Nekateri so si privoščili tudi kratki dremež, vsekakor pa je k vsemu skupaj primaknila svojo merico tudi dobra družba.

Po okrepitvi številka 2 smo se odpravili v dolino, tokrat po Zabreški poti. Pot je bila od Prešernovega doma kopna, predvsem pa je ponujala bolj enostaven, a daljši sestop kot prej “obdelana” Žirovniška pot.

Tako smo v obratnem vrstnem redu kot prej prečili odprt teren, nizko rastje in gozdnat teren in se ponovno znašli na razcepu nad Valvasorjevim domom pod Stolom. Tam smo si privoščili še en oddah, tokrat z okrepilnimi pijačami, ter po zadnjem spustu dosegli izhodišče ob jezeru.

Malo soparno, vroče vreme in naporna pot je na obrazih pokazala kako pinko utrujenosti, a je tudi to kmalu zamaskiral širok nasmeh vseh udeležencev in udeleženk, ki so tudi tokrat uspešno dosegli vrh in zmagali, tako v pohodniškem smislu, kot tudi mentalno. Priprave na vzpon na Triglav se tako nadaljujejo, naši vztrajneži in vztrajnice pa se kondicijsko lepo razvijajo in rastejo.

Pohvale, pa tudi zahvala za lepo soboto gre prav vsem v skupini. Pa do naslednje ture, “Z goro naprej!”

Nazaj na seznam