Vtisi LNT 2021 in zaključna misel
Zanimanja za sodelovanje v programu je bilo letos res veliko, kar je bilo očitno že pri odprtju prijav, saj so se vsa mesta zapolnila v 18ih minutah. To me res veseli, ker namen samega programa je, da se skozi program udeleženci pravilno pripravijo tako fizično kot psihično na Očaka. Skozi program so udeleženci lepo napredovali. Žal je prišlo tudi do odstopa iz programa nekaterih, zaradi različnih razlogov.
Program je tudi letos vseboval 14 ciljev, ki smo jih opravili uspešno ter brez poškodb, na kar sem zelo ponosen. Ponosen sem tudi na vse udeležence, tiste, ki so stali na koncu na Triglavu in tudi na tiste, ki so iz različnih razlogov to morali izpustiti. Vsi ste napredovali ogromno, tudi tisti, ki sta vam samozavest in strah kdaj povzročala preglavice, ste sedaj po prestanem programu, to pustili za sabo.
Skratka, ponosen sem na celotno generacijo 2021 in jim obenem čestitam za vse, kar so v programu dosegli, ne za vrhove, temveč za osebne zmage, premagane strahove ipd., kar jim bo nedvomno koristilo celo življenje.
Upam, da se z generacijo 2021 še naprej srečavamo na dogodkih našega društva, če ne, pa vsem želim veliko sreče in ne pozabite, vsak problem ima rešitev, drugače ne bi bil problem ;)
Hvala vsem udeležencem in vsem, ki ste pripomogli k uspešni izvedbi programa. Zahvaljujemo se tudi podjetju Alpina d.o.o. za podporo našemu programu.
Bojan M.
Tako Program letos ne Triglav 2021 se je končal in mi pustil polno lepih spominov ter malo grenkega priokusa, ker je tako hitro minilo. Na vrh Triglava mi je uspelo priti že pred nekaj leti, zato osvojiti Triglav sploh ni bil moj glavni cilj za udeležbo. Predvsem sem si želela več zahajati v hribe, se naučiti varnega gibanja v gorah in tako obiskati tudi višje vrhove, ter poiskati družbo in biti več v stiku z ljudmi, ker sem precej zaprt človek. Vsa ta dogodivščina mi je dala vse to.
Spoznala sem nove ljudi. Čeprav smo si bili med seboj zelo različni in vsak s svojimi cilji smo postali prava hribovska »ekipca«. Res, prav vsak je nekaj posebnega in ravno to je popestrilo naše druženje. Veliko sem se naučila od svoje ekipce, predvsem sem občudovala njihovo preprostost, sprejemanje, iskrenost, sproščenost in direktnost. Seveda sem dobila veliko novega znanja tudi o hribih. Od prve pa do zadnje ture, čisto vsakič sem se naučila kaj novega, skozi cel proces spoznavala sebe, odkrivala kaj vse zmorem.
Skozi program sem se poučila veliko o tem kako se pravilno pripravit na turco, kaj vzeti s sabo in kaj ne, kako sestopati na različnih terenih, kako pravilo hoditi ob jeklenicah in razne druge uporabne stvari, ki pridejo prav tudi v vsakdanjem življenju (kot pravi Bojan »osredotoči se samo na en meter pred sabo« in »probleme pustite doma tukaj se uživa«).
Čeprav je bilo včasih težko, je bilo na koncu vedno vredno vsega truda. Občutek, ko prideš na vrh gore in ko nato ta isti vrh opazuješ v dolini in dojameš kaj ti je ravnokar uspelo, je čudovit in meni zelo ljub. Zato si za v naprej želim, da bom še vedno zahajala v hribe. Resnično sem srečna in vesela, da sem bila lahko del te zgodbe. Ker se zavedam, da je za vsem tem vloženega veliko truda, odgovornosti, želje dati drugemu sočloveku zadovoljstvo in možnost da okusi enako kot ti, se iskreno in res iz srca zahvaljujem Bojanu in vsej njegovi druščini, ki mu je stala ob strani. Vse skupaj je bilo super.
Barbara Š.
Čeprav so se mi določeni cilji v programu zdeli nedosegljivi, se mi je z vsakim prehojenim korakom in novim osvojenim vrhom odprl nov svet. Program mije okrepil samozavest in dal občutek, da zmorem. Okrepljena samozavest se je kot uporabna pokazala tudi v vsakdanjem življenju.
Spoznala sem nove ljudi,ki sem jih vzljubila in jih vzela za svoje. Vodenje je bilo izjemno podporno in brez Bojana in Gašperja, bi težko napredovala v takšni meri kot sem.Če bi mi kdo pred letom dni rekel, da bom kdaj osvojila Triglav, bi mu najbrž rekla, da je nor. Ampak zares se da, s kavča na Triglav. Ni bilo vedno lagodno,sploh ko se boriš z lastnimi strahovi in dvomi, ampak brez nelagodja ni napredka. Hvala vsem!
Urška A.
V prvi vrsti bi se rada zahvalila tebi BOJAN in tebi GAŠPER,ki sta po svoje tako različna, vendar tako enotna. Bojan ti si mi marsikdaj pognal kri po žilah, tako da sem se takoj prebudila iz te moje zasanjanosti, vendar me ti Gašper takoj pomiril s tvojo milino.Že dolgo nisem srečala takšno osebo, ki tako spoštuje in ceni svojo vodjo.Vendar to ne gre enostransko,to si jo ti Bojan tudi zaslužiš.
No glavno vsega tega programa je, da sta me skozi celoten proces zelo lepo vodila in marsikaj naučila. Naučila v tem smislu, da vama bom v ponos (no vsaj upam :)), ko se bom podala v hribe in se znala obnašati temu primerno. Če pa pogledam malo sebe,sem pa čisto ponosna nase,ker si nikar nisem mislila,da bom nadmorsko višino pridobivala v gorah, ampak samo v shopping centrih.ha,ha,ha
No evo, tudi jaz sem se spremenila in to v dobrem smislu. Še enkrat hvala tebi Bojan in tebi Gašper, ter vsem mojim sotrpinom za izvrstno izpeljan program. In nenazadnje tebi Eva za to mirnost in zbranost, ki si jo prinesla med nas v ključnem momentu. Srečno vsem v gorah,kakor tudi v zasebnem življenju.
...vsak dan malo boljša Alenka...
Alenka G.
Hvala Bojanu, Gašperju in ostalim članom Planinskega društva Kranjski gamsi za odlično izpeljan program Letos na Triglav 2021.
Prehodili smo veliko kilometrov in osvojili kar nekaj vrhov. V njihovi družbi sem se počutila lepo, sprejeto in kar je morda najpomembneje, varno. Poleg glavnega cilja, osvojitev Triglava, sem na svojem seznamu želja obkljukala še nekaj drugih.
Spoznala sem druščino ljudi, s katerimi verjamem, da se bom še večkrat podala v gore. Navezala sem prijateljstva, ki se lahko stkejo le v gorah, bolje pa sem spoznala tudi sebe in svoje omejitve. Zaradi tega programa mi bo letošnje leto ostalo v spominu kot eno najlepših let. Hvala, hvala, hvala vsem!
Mojca O.
Kljub temu, da hodim v gore ze nekaj let, sem skozi program spoznal, da nisem imel pojma, kako se pravilno planinari (hoja s palicam, hoja po zajli, prehrana, ...). "Vem, da nič nevem" Sokrat
Klemen K.
HMM TRIGLAV ...KAKO SE JE VSE ZAČELO? Verjetno poznate občutek, ko bolj ali manj odraščaš z naravo, s hribi, ko ti mehke gozdne poti lajšajo pot, razgreta melišča predstavljajo izziv ter svež, zdrav gorski zrak polni pljuča, ko sta mir in tišina veličastnih skal tista, ki te pomirjata in ti dajeta energijo. Nostalgija po nekaj letih privre na dan, ko se spomniš vzponov in tudi dosega najvišje postojanke v Sloveniji, Kredarice pri 8 letih, s pogledom na Ojčaka, ki pa je moral takrat zaradi razmer počakati. In ja vem .... leta so se obrnila, druge stvari so bile kar naenkrat »pomembnejše«, hribi so se začasno oddaljili in ja Ojčak je čakal in čakal in čakal, na pravi čas, pravi trenutek in prave ljudi.
Želja po dosegu cilja je ostala v zavesti in vedenju, da enkrat vsekakor le ta bo izpolnjen in ob tej odločnosti, mi je odzvanjalo v mislih »Si pa ja taprava Kozoroginja«
In kako se je vse to začelo?
Pred dvema letoma z nakupom planinske knjižice za zbiranje žigov, lepih spominov, ki se je do 2021 že kar lepo zapolnila. Zadnja, 120 stran te knjižice pa je do 14.9.2021 ostala prazna, že od začetka rezervirana za tistega največjega, za tistega na katerega je človek, vsak slovenec/slovenka lahko ponosen/ponosna, ko ga doseže. Na vsaki od teh 120 strani je napisan slovenski verz in na tej zadnji strani piše »Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje« in res je bilo tako.
Ko imaš željo, cilj iščeš ljudi z istim ciljem, iščeš poti kako do tega cilja priti, razmišljaš kdo ti lahko pomaga in kdo bi ti stal ob strani, ko ti pade motivacija in ko krepiš svojo kondicijo in tempo. Čeravno se sliši enostavno, mogoče klic ali klik stran kaj kmalu ugotoviš, da niti ni tako enostavno se organizirani, planirati in najti kompatibilno pripravljeno družbo za tak podvig. Tako sem čisto po naključju ali pa me je vendarle nekaj vodilo na Facebook, da sem naletela na objavo nekega novega planinskega društva... pazi to Kranjski gamsi s programom »Letos na Triglav«, na Triglav s KAVČA z izbranimi vrhovi, ki se stopnjujejo po svoji težavnosti in vključenim vodenjem izkušenega vodnika! A je lahko še kaj bolj primernega? Ne le da so iz bližnje okolice, domače regije, njihova povprečna starost je malo čez 30, kaj pa to. Potem se je začelo pregovarjanje s samo seboj pa ja, pa ne, pa ja, pa ne, vmes večkrat prebereš stare opise, pregledaš spletno stran, Facebook objave in vtise preteklih udeležencev, večkrat preletiš tudi zastavljen program in se sprašuješ a bo šlo.
Na koncu, ko ti povrhu še »teta korona« z vsemi preteklimi in tekočimi ukrepi diha za vratnik, si rečeš »mah ZAKAJ PA NE«. No in tako le pride dan, ko GAMSI odprejo prijave. No takrat zaradi omejitve mest čakaš s telefonom v roki in na nekaj sekund zaradi neizmerne želje osvežuješ stran za prijavo. No ko že misliš, da je vse skupaj »ena kuhna« in da imajo prednost le člani, ti le uspe in potem ni več poti nazaj. Malo za šalo, malo za res vsakega gorenca/gorenko bi poleg vsega pritegnil tudi skromen prispevek in promocijska majčka Alpine »Letos na Triglav«.
Pot od marca do septembra se je začela z uvodnim pohodom na Jošta preko vedno višjih vrhov Dobrče, Velikega vrha, Stola vse do tistih večjih dva tisočakov Begunjščice, Storžiča, vse od Stenarja preko Dolkove špice vse tja do Triglava. Skupina je iz vrha na vrh postajala vedno bolj povezana, solidarna in spodbujajoča. Ne bom olepševala stvari napor in jamranje je del te poti, padec motivacije popolnoma življenjski in misel o morebitni prekinitvi programa na prelomni točki neizogibna.
Svoje posebno mesto in vlogo sta na tem potovanju v takih in lepših trenutkih zasedla oziroma odigrala dva gamsa, ki sta po mojih ocenah res »norca« Bojan in Gašper, toliko kondicije in energije nima niti jedrska elektrarna Krško. Sploh, ko Bojan kdaj pa kdaj na poti eksplodira zaradi, kakšnih neumnosti, nepremišljenosti ali nerodne izvedbe »vaje« udeležencev. Pa da ne bo pomote, ta eksplozija je dobronamerna, smo pa udeleženci tudi kmalu ugotovili, kako smešen je, ko se razjezi. Nasvete in predana znanja s strani Bojana, ki temeljijo na izkušnjah, smo sprejeli z odprtimi rokami in smo mu za to tudi hvaležni. Predali smo se mu in zaupali v njegovo vodenje na poti pa se večkrat do solz nasmejali njegovim zgodbam in anekdotam. Verjemite takega filma se tudi Hollywood ne bi branil.
Za drugo energijsko plat je na potovanju skozi vrhove na Triglav poskrbel Gašper. Večkrat sem se vprašala, kaj mu dajo jesti. Poleg tega, da je nas zabaval med potjo, nam pel, rimal rime, poslikal in posnel vse kar se je le dalo iz različnih zornih kotov, mu je uspelo navezovati tudi stike s pohodniki in jim obenem dajati še »turistične in planinske« nasvete. No nekateri vmes nismo imeli časa niti dihati.
V ključnih trenutkih sta Bojan in Gašper poskrbela za premagovanje naših ovir (kondicija, tempo) in strahov (višina) ter poskrbela za našo varnost.
In kako se je vse končalo?
Na vsakih 14 dni smo se družili in komaj dojeli, kako hitro je program naznanjal svoj konec. 14.9.2021 je bil za našo skupino dan D. Še sedaj ne morem verjeti, da so se nam vse stvari tako lepo poklopile. Vsega skupaj sploh se nisem dobro dojela. Triglav sem dosegla in prepričana sem, da z gamsovim programom in dobro voljo ga lahko doseže vsak. Občutki na vrhu so za vsakega drugačni, sreča ko se ti obenem smeji in se ti v očeh nabirajo solze, ki jih uspešno skriješ, do tega da se treseš a ne od utrujenosti ampak vznemirjenja.
Sem bila na vrhu, sem zmagala in na to sem ponosna, saj sem svoj vzpon posvetila tudi posebni osebi.
Če me vprašate, če sem kaj oz. kaj bom odnesla od programa? Resno?
Znanje, izkušnje, dobre prijatelje, neverjetne občutke, tradicionalni krst, neverjetne slike, profesionalne videje z vseh vrhov za lep spomin ter članstvo pri Gamsih, da nadaljujemo kar smo začeli. Hvala generaciji 2021! PS: Kozoroginja s kavča garantira uspeh ;)
Romana Š.
Nazaj na seznam
©
Letos na Triglav | info@natriglav.si | Kranjskigamsi.si