Na Babe…

• Objavljeno: 20. avg 2023 ob 16:23

Jezersko, dežela polna vsega, od dolin do višin, od hribov do rečic, gozdov, potkic…, nekdaj dežela pod okriljem Koroške, sedaj na Gorenjskem. Ponuja od malih vrhov do mogočnih gora.

12. etapa programa Letos na Triglav 2023 je potekala na Jezerskem, točneje na Veliko Koroško Babo, ki s svojimi 2127 metri kraljuje nad dolino Ravenske Kočne v Sloveniji in Belske Kočne v Avstriji. Je vrh grebena Bab. Na vrh vodijo tri markirane poti; prva čez Jenkovo planino čez greben Bab, druga mimo Kranjske koče na Ledinah in po Rudijevi vertikali in tretja isto mimo Kranjske koče pod Ledinski vrh čez Avstrijo. Naša pot je potekala po vertikali…

Pot po Rudijevi vertikali je rangirana kot zelo zahtevna pot, zavarovana s klini in jeklenicami in v marsikaterem pogledu je težja kot nekatere druge zelo zahtevne poti na raznorazne vrhove, najsi naj bo krušljiva skala ali pa slednje poškodovana jeklenica ali izpuljen klin…

Zbor in štart ob 5:00 na parkirišču v dolini Ravenske Kočne, štart malo čez 5. Uro. Zbranih 6 udeležencev in 3 vodniki. Pregled obvezne opreme za na pot; čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet, najlonska zanka (gurtna ali počivavšek), vponke… In smo začeli. Najprej po cesti do spodnje postaje tovorne žičnice. Po zadnjih informacijah nismo vedeli, ali Kranjska koča bo odprta, ali ne… Pot nas je peljala sprva skozi gozd in nato ven do ruševja in do melišča. Najprej gor po Slovenski poti, kjer smo se srečali z prvimi klini in jeklenicami. Prva preizkušnja za naše udeležence, da se stestirajo v svetu zelo zahtevnih zavarovanih poti. In dobro jim je šlo. Bilo je lepo ogrevanje pred glavnino.

Višinske metre smo lepo pridobivali in kaj kmalu smo se znašli na 1700 metrih uradne nadmorske višine, pri Kranjski koči na Ledinah. In ja, bila je odprta, zato je bila pavza in kava ter grižljaj za naprej. Sonce se je že kazalo v daljavi, sredogorje je bilo osvetljeno, mi malo kasneje, saj je stena Dolgega hrbta precej visoka nad kočo.

Po markirani poti naprej do križišča, kjer nas je pričakala tabla za Babo in vertikalo. Sprva nežno spuščanje, iz ruševja v skale, iz skal v podrtijo. Svet Grintovcev je krušljiv in tu je bilo nazorno videti, kaj pomeni to.

Svet se je hitro spremenil iz lahkega v zahtevnega in pričakali so nas novi klini in jeklenice. Teren je postal zahtevnejši in  bolj krušljiv, zato previdnost ni bila odveč. In težavnost se je stopnjevala, a do Rudija še en raztežaj…

Udeleženci so morali imeti 200% fokus celotno pot, ker se je bližal glavni del. Rudijeva vertikala ni tako težka, kakor je dostop do nje, ampak stanje varoval je daleč od idealnega… kot vse ostalo, ampak ne bomo šli v podrobnosti. V vertikali je en del jeklenice že kar lep čas potrgan, zato nam je eden od vodnikov napeljal vrv za varovanje, drugi vpenjal udeležence, tretji vodil naprej. In kljub vsem oviram na poti, ki so bile, so udeleženci in udeleženke uspešno preplezali Rudijevo vertikalo do balvana na križišču poti. Za nekatere veselje, za nekatere uspeh, za nekatere odrešitev.

A pot se tu ni končala, saj nas je čakal še zadnji vzpon do vrha. Manj zahteven, a psihično doda le piko na i, da bi se kdo zamislil in si v mislih marsikaj rekel. Res, ta pot ni lahka in za marsikoga je preizkušnja.

Še dobrih 100 metrov ali čevljev ali palcev nas je ločilo od vrha prve Babe, najvišje od vseh. In nobena ni bila nevoščljiva eni drugi… Vrh je bil blizu, vse bližje, a na vrhu nobenega križa, le »kaselc« in jata kavk. V oblakih, v soncu, imeli smo vse, le dežja ne, hvala nebu. Vzpon je bil kalvarija in za tebe in za mene, veselje takoj ali pa kasneje. A vendar vodniki ponosni na vse povprek… Na vrhu po nenapisanih pravilih malica, fotografiranje in skupinsko slikanje vseh prisotnih.

Vreme se je obnašalo dinamično, mi pa vmes nazaj z vrha, a povratek čez Avstrijo po lažji poti. Kratek spust in malce daljši vzpon, do Jezerskega sedla. Sreča je bila na naši strani, saj smo si lahko ugledali vse vrhove naokrog in prej in kasneje, zato so se mnogim odprle oči. Ker smo bili v soseski, so si nekateri še zaželeli bližnji Ledinski vrh, ko smo prišli na sedlo. Kratek vzpon na vrh, lep razgled ter povratek nazaj in čez Vadine proti Kranjski koči. Razgledi pod Dolgim hrbtom, v daljavi ledenik pod Skuto, gamsi in kozorogi, ki so se pasli po meliščih. Koča se je bližala, meter po meter vse bližje.

Spodobi se in pravično je, kratek počitek pri pavzi, nato pa sestop po lovski poti do izhodišča. Pot lažja kot Slovenska, a previdnost zagotovo ni bila odveč. Vmes so se vseeno pojavili klini in jeklenice, pa tudi lestve, za lažji dostop. In metri so padali, bili smo vse bližje. Ruševje, gozd, peski, kamenje, gozd, žičnica… In tu smo sklenili krožno turo, pri tovorni žičnici. Vsi že malo utrujeni od vsega, sonce je sijalo, sopara nabijala, senca pasala, mi pa skoraj na koncu z močmi. A tudi to smo zmogli.

Velika Koroška Baba po Rudijevi vertikali je verjetno najzahtevnejša med vsemi turami v programu, kakor za koga, a komur dovoli stati na vrhu, je deležen razgledov, uspehov, grenkih izkušenj, križevega pota in na koncu osebnega zadovoljstva.

Z dobro voljo naprej na nove uspehe.

avtor: Andrej P.

Nazaj na seznam