STENAR SE VRAČA

• Objavljeno: 13. avg 2024 ob 18:54

Skoraj tako, kot bi lahko rekel, Lassie se vrača, ampak zakaj? Po dveh letih smo zopet osvojili vrh Stenarja. Lansko leto so nam turo odnesle vremenske ujme, poplave in vetrolom, predlani pa bližajoča se nevihta v bližini, ko smo izstopili iz Sovatne.

Ampak podrobnosti na stran… Bil je napovedan lep dan s koprenasto oblačnostjo, kot se spodobi za ta letni čas v gorah. Naš dan se je začel zelo zgodaj, za nekatere verjetno že pred 2. uro ponoči, saj je vožnja do našega izhodišča, tokrat Dolina Vrata, dolga. In povrhu, gledano s pozitivnega vidika, smo prvič okusili Julijske Alpe brez strahu pred nevihtami.

Pričetek ture je bil ob 04:30 uri in pred nami je bila kar dolga pot. Z markiranim časom 5 ur in 15 minut ter višinsko razliko 1486m je bil štart upravičen, saj smo še vedno sredi poletja in ob jasnem vremenu je zelo vroče.

S čelko v svet in smo začeli hoditi, prvo po ravnem po dolini, nakar smo se kmalu odcepili za Pogačnikov dom čez Sovatno. Zmerno do pretežno dviganje v gozdu ni tako oteževalo naše hoje, v zraku je bilo čutiti že nekaj lahkote, saj so doline lahko precej soparne v teh časih. Medtem se je že kmalu prikazal sonce in pogled na severno Triglavsko steno in sam vrh je bil krasen. Nekaj škrlatnosti si je dovolil vrh, da nas je podražil. Medtem smo že počasi vstopali v Sovatno. Levo so se dvigale Glave nad Sovatno, desno Turn pod Stenarjem in Spodnji Stenar. Tu nas je pričakalo tudi nekaj varoval za pomoč, katere smo lepo premagovali. Preventivno smo imeli s seboj čelado v primeru kakih nezaželenih proženj kamnov. Kakih domačih prebivalcev tu še nismo ugledali, ampak slišali pa. Sonce je bilo medtem že visoko, osvetljevalo Glave na Sovatno, medtem so se pa tudi pričele delati meglice na višini okrog 2000m. Na srečo ta dan niso bile napovedane nevihte.

Bližali smo se Dovškim vratcem, križišču poti za Bovški Gamsovec ter sedlo Luknja, Pogačnikov dom na Kriških podih in Stenar ter Stenar in Križ. Pogačnikov dom smo lahko od daleč opazovali, v ozadju pa že posoška Trenta.

Pot nas je vodila proti Križu, ampak še prej smo se odcepili proti Stenarju, saj tja vodi le ena markirana pot, koliko je pa brezpotij, to je pa debata za drugič. Medtem, ko smo hodili, smo uzrli nekaj ovac in dva kozoroga. Za nekoga prijetno presenečenje, za drugega čudno, češ, kaj ovce delajo tukaj, ker kozoroge pač razumemo, da so radi tukaj.

Ker smo bili že kar visoko, se je svet že precej spremenil. Iz gozdnatega dela v ruševje, nato pa v surov svet skale in kake cvetlice vmes, ki se nevzdržno bore v vremenskih razmerah. Pot se je zmerno dvigovala, oblaki pa nabirali. Višje, ko smo bili, bolj se je odpiral svet. Lahko smo uzrli vrh Bovškega Gamsovca za Glavami nad Sovatno ter sam Triglav v oblaku. Na drugo stran pa smo lahko uzrli Srednje Kriško jezero pod Pogačnikovim domom ter Razor in Planjo nad Kriškimi podi. Veliko je vrhov, ki bi jih lahko našteli še, ampak mi smo se mudili na sam vrh. Zadnji del je potekal v sončku in zmerno vzpenjanje nas je pripeljalo na vrh Stenarja, kjer je bilo že nekaj planincev. Vrh je lep razglednik in od tu se vidi marsikaj naokrog. Seveda, če ne bi bili vrhovi v oblakih, bi bilo bolje, ampak videli smo lahko Dolkovo Špico in kraljico Škrlatico poleg vseh ostalih vrhov.

Na vrhu kot tudi že prej smo tudi imeli pavzo. Vreme se je kar dobro še držalo, zato je nastalo tudi nekaj fotografij in seveda skupinska fotografija naših borcev. Ker čas teče in nič ne reče, smo morali iti nazaj v dolino. Seveda je gor vedno lažje kot dol, zato je bilo potrebne nekaj več previdnosti, ampak smo uspešno premagovali metre navzdol. Z nekaj vetra in kako senco pod oblakom je bilo lažje sestopati kot pa če bi bilo ves čas vroče. Na poti nazaj smo zopet uzrli kozoroge, ki so brez sramu počivali na bližnji skali.

Noge so bile že kar utrujene, saj take ture res zahtevajo precej kondicije, ampak če gre vse v redu, z minimalnimi težavami, je trud poplačan in ko smo dospeli do Aljaževega doma, smo bili vsi po vrsti zadovoljni z izkupičkom. Nastalo je nekaj lepih utrinkov, doživeli smo take in drugačne razglede in okusili alpski svet. Seveda smo se pri Aljaževem domu ustavili in se še malo uzrli na severno Triglavsko steno, vmes pa kaj popili in pojedli.

Skratka, lepa tura in na ponovno snidenje na naslednji.

Nazaj na seznam