Velika Koroška Baba

• Objavljeno: 20. avg 2022 ob 20:35

Velika Koroška Baba je sedaj že klasično cilj v okviru katerega se naše udeleženke in udeleženci pripravijo na tehnično najbolj zahteven del vzpona na Očaka. Pri tem se naučimo dela z osebno varovalno opremo, ki jo sestavljajo plezalni pas, samovarovalni komplet in popkovina v kombinaciji z drugimi elementi kot so čelada in primerne rokavice. Seveda se podučimo tudi o tehniki gibanja na varovanih poteh, da vemo kako se stvari streže. Pri tokratni izvedbi nam je pod roke toplo prijel Primož Štamcar iz Chera hiking. Vzporedno z nami sta bili tudi dve udeleženki s Primoževe strani, ki sta prijetno popestrili naš vzpon. Že takoj na začetku en velik hvala in spoštovanje za pomoč na našem dogodku; tvoje budno oko, napotki in besede so bile v pomoč tako nam organizatorjem, kot tudi udeleženkam in udeležencu tokratne ture.

Kljub malo bolj nestanovitnemu vremenu in precej “akcijskemu” načrtu smo se odločili za izvedbo ture. Majhna skupina in precej neobljudena pot sta nam omogočili kvalitetno izvedbo brez velikih pritiskov in pretiranega hitenja. Hop čez gozd v temi, do začetka Slovenske poti pod Ledinami, kjer smo si nadeli vso potrebno opremo in predelali osnove gibanja, nato pa kar takoj v “zajle” nabirat izkušnje.

Prvih par negotovih korakov in prijemov smo hitro prebrodili in se naposled znašli pri Kranjski koči na Ledinah. Hiter postanek, osvežitev in že se napotimo proti Rudijevi vertikali. Pod Ledinskim vrhom smo malo pohiteli, da komu ne bi kaj padlo na glavo, nato pa se je svet postavil “pokonci” in smo “zarili” v najbolj zabaven del ture. Že drugo leto zapored smo na sredi Rudijeve vertikale naše udeležence tudi varovali, saj manjkajoča jeklenica na kritičnem mestu še vedno ni nadomeščena. Ta zanimivost na poti vsekakor ni odveč; občutek, da je tokratim “plezačem” to kar ugajalo pa se je prijel tako pri meni kot pri Bojanu.

Nad vertikalo pospravimo opremo in v pričakovanju oblakov pohitimo še do vrha. Opravimo obligatorno slikanje, še en hiter grižljaj in že se napotimo nazaj proti koči na Ledinah. Tokrat ne po vertikali, temveč v “ilegalo” na Avstrijsko stran, nato pa po melišču in med Storžkom in Ledinskim vrhom na drugo stran. Tam izvedemo še kratek predah, ker meliščni vzponi zahtevajo kar nekaj energije. Hitro še na Ledinca, ker smo ravno tam, potem pa še hitreje do koče na Ledinah, ker nas je začel preganjati dež. Zaslužen premor in prigrizki so odtehtali za nekaj kapelj dežja, mi pa jo že veselo popihamo nazaj v dolino po lovski poti pri koči na Ledinah, ki nas privede nazaj do parkirišča na koncu melišča pod Veliko Koroško Babo.

Da ne pozabim, na poti smo srečali marsikaj, vse od pupeka, do svizca (krompir na štirih nogah), gamsa in krokarja, o razgledih in naravnih lepotah drugih vrst pa ne bom začenjal; kdor je bil tam že ve. Na koncu dogodka pa še analiza ob jezeru, s posladkom zraven, kakopak(?). Pa še pohvale za udeleženke in udeleženca. Ste se lepo izkazali ter kljub prvim izkušnjam pot opravili z dobrim tempom, predvsem pa v naše veselje, brez zapletov. Le tako naprej, Triglav bo kmalu tudi vaš. Sedaj pa še ena “gibanica”, tokrat izpod rok Bojana. :) 

 

Nazaj na seznam