Namesto na Babo, tokrat v grape, potem pa še čez mejo gledat

• Objavljeno: 26. avg 2024 ob 21:18

Planine in gore nam dajejo,
planine in gore nam dajejo dobrega in lepega, včasih pa na pladnju prinesejo tudi kakšno bolj grenko izkušnjo. Včasih takšno, drugi pot pa drugačno, tako pač gre življenje. A planinec ali planinka se ne smeta vdati strahu in pa tem, malo težjim trenutkom, temveč jih vzeti za svoje in se iz njih naučiti kaj uporabnega za prihodnost.

Tako smo tudi mi tokrat svoje križe nosili na malo drugačnih poteh in nabirali takšne in drugačne izkušnje. Zaradi zaprte poti na Veliko Koroško Babo smo poiskali alternativo, ki ni bila od muh. Naše udeleženke in udeleženec so tako prečili ferati Dobršnik in Hvadnik, nato pa smo se povzpeli še na Trupejevo poldne.

Najprej smo začeli z osnovami, kako obleči, kako sleči, kako »naštrikati« in kako se pravilno vpenjati. Petkrat isto, da ja ne pozabimo, pa »probat« in poskusit, pa »naštimat« in napravit. Pa smo bili pripravljeni na akcijo.

Dobršnik nas je mestoma kar malo presenetil. Ročno delo je bilo, vzponi tudi, »zajla« je zdržala, živčki, pa kljub obremenitvi, strahu in adrenalinu, tudi. Uspešen in poten zaključek prve »runde« smo zaključili z malo malico, nato pa nas je že odneslo naprej.

Prava akcija pa se je začela tudi nemudoma na drugem parkirišču. Sicer iskalna, tokrat za avtomobilski ključ, ki je pobegnil iz žepa, nas je vse napolnil z adrenalinom, naposled pa smo le uspeli in našli ključe s pomočjo dveh dam, ki sta prijazno ponudili pomoč in ključe našli dobesedno v minuti. Hvala vama, neznani deklini, ob najdenju je padla skala iz srca, ne samo kamen.

No, akcija naprej pa je bila tudi na ferati Hvadnik. Malo drugačna izkušnja, saj smo že takoj bili izzvani s kar dobrim vzponom do prvega slapu, brez milosti čez grapo samo na dve jeklenici. Uspešno seveda, kakopak. Nato pa se je malo zataknilo. Vlaga, pa gladka skala, pa če roke ne dajo, potem se ustavi. Na tem mestu smo tako skupino razdelili, večji del naprej po skali, »zajli« in pa nad deročo vodo, dvojica pa nazaj v dolino in po drugi poti vzporedno z ferato Jerm'n do zbirnega mesta pri Brunarici Krmiše.

Nismo se dolgo čakali. Malo počitka in že smo jo ustrelili naprej preko Srednjega Vrha do Trupejevega poldneva. Ker je bilo že kar opoldne, je bil ta del ture kar malo pretopel. Da se klanec do vrha vleče je seveda pod »mus«, a smo vseeno uspeli v predvidenem času in se na samem vrhu naužili lepih razgledov, predvsem pa prijetnega piša vetra, ki nas je hladil. Da poti same ne pozabimo omeniti, smo videli marsikaj, od starih bajt, do ogromnega starega posušenega drevesa, pa tudi kačo, ki pa jo za voljo varnosti nismo preganjali.

Spust smo nato opravili s kar dobrim tempom; tako smo bili kaj hitro ponovno pri Brunarici Krmiše, kjer smo si opomogli s še kako potrebno pijačo, po malem pa tudi jedačo. Energije za končni sestop je tako bilo dovolj, še dodaten kanček pa se jo je nabralo, ko smo le ošvrknili naše avtomobile na parkirišču.

Skratka, glede na razdalijo, celih 18,4 kilometra, smo se sedaj že približali Očaku. Prav tako smo nabrali kar nekaj še kako pomembnih in potrebnih izkušenj za gibanje po skali. Vsekakor uspešne priprave, tako z dobrimi, kot tudi malo bolj grenkimi okusi. Še ena je pred nami, potem pa že proti trem glavam.

 

Nazaj na seznam