Znani obrazi ter veter v laseh

• Objavljeno: 25. jun 2023 ob 11:58

Veliki vrh na Begunjščici je osmi od štirinajstih ciljev v programu LNT. Udeleženke in udeleženca že kažejo dobre napredke pri mentalni in fizični kondiciji, zelo lep komentar ene od udeleženk pa je bil tudi, da je vsaka naslednja tura vedno lepša od prejšnje in ni razloga da bi temu oporekal.

Zgodnje vstajanje je (na žalost) del našega programa, tako da smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na pot. Sonce je že nekako »prižgalo luč« zaradi česar v začetnem delu še ni bilo potrebe po naglavnih lučkah. Odobravanje za te ure za enkrat še ni utrjeno, zato je bila sem in tja izražena želja po kavi, pa tudi po kakšni uri spanja več. A se ne damo, kdor zgodaj gre na vrh hriba, zaradi vročine ne »zariba«. Sicer pa je iz vidika temperatur letošnji skupini namenjen »blagoslov«, saj glede na letni čas še nismo imeli prav zares primera, kjer bi nam vročina pretirano silila pod kožo.

Za vzpon smo ubrali Bornovo pot in Kalvarijo. Prva je klasično zanimiva s svojimi tuneli (čelade prvič na glavo v okviru programa), na splošno pa je to precej lahek predel, kjer se je dalo stopiti malo hitreje. Izmenjava poti se zgodi pri Planini Preval, kjer smo srečali eno od bivših udeleženk LNT, nato pa jo ubrali po strmem klancu proti vrhu – Kalvarija je tu kar utemeljeno ime, saj se človek malo utrudi, ko ključi sem in tja. 😊

Ko smo se dvignili nad gozdno mejo, smo naredili kratek premor in nato odkorakali po grebenu Begunjščice proti Velikemu vrhu. Po poti nas je mestoma kar dobro bičal veter, tako da smo že razmišljali kako bo s potjo po severni strani grebena. Obvezno slikanje, malica in druženje na vrhu, nato pa že pot pod noge do prve koče – za trening smo se spustili do Koče na Robleku, kjer smo si na hitro privoščili kavo in jo potem ucvrli nazaj do razcepa proti Zelenici. Pri vzponu do razcepa smo srečali tudi enega od soudeležencev lanskega programa izobraževanja za vodnike PZS, s katerim deliva izkušnjo izobraževanja. Z njim smo se srečali še enkrat na naslednji postojanki.

Na severni strani Begunjščice nas je čakal drugačen teren. Pesek, skale, poplezavanje, … kar nekaj novih izkušenj, nabiranja poguma in vztrajnosti kasneje nam je le uspelo in smo se uspešno »vkrcali« na teraso pred Kočo na Zelenici kjer smo si privoščili še kako zasluženo malico. Nato pa še do doline, kjer smo se poslovili in ubrali poti proti domu.

Hvala vsem za prijetno turo. Pohvalimo lahko dober tempo pri vzponu, pa seveda varen in spreten sestop, sploh na severni strani Begunjščice. Ekstra pohvala gre udeleženkama, ki sta morali premagati in obvladati strahove – mislim da uspešno napredujeta, zato le vztrajno naprej! Hkrati lahko tudi pohvalimo vidni napredek udeleženk in udeležencev, ki že počasi prehajajo v območje pripravljenosti, kjer tudi dolge ture predstavljajo užitek. Pa srečno do naslednjič!

Nazaj na seznam