Ko na Dobrčo prineseš sonce

• Objavljeno: 02. maj 2021 ob 09:39

Dež tukaj, dež tam, a tudi ob slabem vremenu, Kranjski Gams se jaz ne dam! S temi besedami v mislih smo se tokrat po nekaj deževnih dnevih udeleženci programa LNT 2021 povzpeli na Dobrčo, 1634 metrov nad morsko gladino dvigajočo se vzpetino zahodno od Tržiča. Vremenska napoved za ta dan je bila napram prejšnjim sprejemljiva, smo pa pričakovali, da bomo po poti meglice in da nas sonce ne bo božalo po licih zaradi oblačnosti.

Kljub vsemu veselja na izhodišču ni primanjkovalo. Sicer manjša zasedba udeležencev in udeleženk se je tako odpravila na pot, ki se je že po nekaj korakih izkazala za drčavo in “mastno”. Previden korak je bil tako potreben kar večino vzpona, da smo preprečili nevšečnosti in poškodbe, uspešno udejstvovanje tega pa je bilo potrjeno s čistimi in neraztrganimi oblačili, pa tudi brez odvečnih bolečin.

 

Začetni del poti je bil bolj položen in prijazen do kolen. Večina udeležencev in udeleženk je brez večjih težav držala tudi s tempom podporne skupine članov društva, hoja pa je bila zaradi mehkih gozdnih tal prijetna. Prehod v drugi del smo okronali z manjšim premorom, kjer smo si oddahnili, si nabrali novih moči in se pripravili na malo bolj zahtevni teren.

Nadaljnje prečenje gozda je že zahtevalo malo več napora, saj se je naklon spremenil, pot pa je postala bolj stopničasta. Kot že rečeno, so razmočena tla tukaj zahtevala dodatno previdnost, noge pa so se vztrajno privajale na nove razmere, tako da so udeleženke in udeleženci lahko na varen način “preizkusili” tudi manjše zdrse in tako nabrali pomembne izkušnje za kasnejše ture v programu.

Kmalu smo prišli do vzletišča na Dobrči, ki nam ni postreglo z nekakšnimi razgledi, je pa postreglo s hladnim pišem vetra in meglo. Udeleženke in udeleženci so s pomočjo dodatnih počepov za ogrevanje premaknili nakaj zvezd in povzročili, da se je ob prihajajočem vzponu celo začelo kazati sonce, kar je bilo presenečenje, saj smo očitno po nesreči odkrili letošnji recept za sonce - to je prava mera počepov. :)

Po vzletišču nas je čakal zahtevnejši del ture in sicer precej strm vzpon v ključih do razcepa proti koči in vrhu Dobrče. Pri vzponu po tej klančini se je že pokazal napredek pri vseh udeleženkah in udeležencih, saj so vztrajno držali tempo, brez večjih premorov in brez pritožb, to pa je pričaralo nasmeh na obraze organizacijske skupine, ki so dobili potrdilo, da je letošnja bera udeležencev in udeleženk iz pravega testa.

Cik cak, sem in tja, pa smo že zaključili s težjim delom poti. Kratek predah in že smo hiteli naprej proti vrhu. Proti koncu prve klančine pa nas je pozdravil sneg, pa tudi sončni žarki, ki smo jih naročili s prejšnjimi počepi. Po poti smo si ogledovali zanimivo naravo, prepredeno z zanimivimi drevesi, viharniki in mešanico kopnih in zasneženih delov. In glej ga zlomka, smo že na vrhu.

Trojica se je iz vrha Dobrče z namenom lovljenja razgledov odpravila še na bližnji Šentanski vrh. Ta sicer ni postregel z razgledi, odtisu v knjižici pa se nismo odpovedali.

Sledil je spust po gozdu do koče na Dobrči. Tam smo srečali kar nekaj obiskovalcev, ki so se veselili ob pijači in jedači, pa verjetno tudi ob praznovanju Praznika dela.

Poleg tega smo srečali še gospodarja koče Staneta in nekaj pomočnikov, ki so postavljali nove klopi za obiskovalce. Člani Kranjskih gamsov smo z veseljem in v duhu tovarištva ponudili naše roke in pomagali znositi nove klopi na določena mesta, kasneje pa smo pomagali še pri nalaganju smeti, kiso se nabrale čez zimo, na prikolico traktorja tako, da smo poleg užitkov hribolazništva v dolino odnesli tudi zadovoljstvo, da smo lahko pomagali pri delu in olajšali nalogo kar majhni skupini delavcev. Vsekakor hvala Stanetu, ki je za opravljeno delo organiziral tudi priboljšek, pa tudi za dobro voljo, ki se je skuhala pri sodelovanju.

Sestop je potekal v enakem duhu kot vzpon, torej previdno in z očmi na pecljih, da se kaj ne bi zgodilo. Tempo sestopa je bil že kar primeren, tako da je tudi vodja odprave Bojan, na koncu pri izhodišču delil pohvale in navdušenje nad hitrostjo sestopa, ki je bila že odgovarjajoča za naše končne ture in seveda obisk Očaka. Tako pristop, kot tudi sestop sta tako ob današnji turi pokazala očiten napredek udeleženk in udeležencev. Še najbolje pa je, da je ta napredek podkovan z dobro voljo in širokimi nasmeški, ki se pričarajo na obraze pred, med in tudi po turi.

Do naslednjič: “Z goro naprej!”

Nazaj na seznam