Blog
Letos na Triglav

Dolkova špica 2591m

  • Objavljeno: 07. sep 2020 ob 08:06

Zgodnje sobotno jutro 5. septembra je udeleženke programa “Letos na Triglav 2020” in podporna udeleženca združilo na predzadnjem dogodku letošnjega udejstvovanja.

Zbrali smo se pri Aljaževim domom v Vratih, od koder smo krenili proti Dolkovi špici, 2591 metrov visokemu vrhu med Stenarjem in Škrlatico, po zahodni poti, ki vodi mimo Bivaka na Rušju (Bivak IV) in Dovškega Gamsovca. Vremenska napoved je bila več kot ugodna, zaradi česar ni manjkalo navdušenja nad prihajajočim vzponom, o dejanskem stanju pa pričajo pripete fotografije.

Jutranji zbor je tokrat potekal v dveh delih. En del skupine si je uredil spanje v Šlajmerjevem domu v Vratih, drugi del ekipe pa je do izhodišča pripeljal šele/že zgodaj zjutraj. Skupno izhodišče tokrat osmerice planincev je bilo pri smerokazu pod Aljaževim domom, od tam pa smo krenili desno po gozdni poti. Lučke so bile naš spremljevalec več kot dobro uro, saj smo se z zgodnjim štartom želeli izogniti nepotrebnemu izpostavljanju velikim količinam sonca na izpostavljenih mestih.

Klasično se klanec ni pustil čakati, zaradi česar smo kljub jutranji svežini hitro pospravili dodatna oblačila in švignili po gozdnatem pobočju na ruševnata območja pod bivakom IV, kjer nas je dohitelo sonce. Na bolj odprtem mestu smo naredili kratek premor za obvezno dokumentiranje sončnega vzhoda in okoliških iger svetlobe, se naužili naravnih lepot in se osvežili, nato pa je že sledilo nekaj bolj konkretnih korakov, ki so nas pripeljali do bivaka IV, kjer smo naredili večji premor za malico, druženje in kratek ogled bivaka.

Po podih smo nato nadaljevali pot do razpotja proti Bovškim vratcom in Škrlatici, kjer smo si nadeli čelade, nato pa nadaljevali pot nad vrtačo in po meliščih, kar nas je naposled pripeljalo pod sam vrh Dolkove špice. Še nekaj bolj plezalnih prijemov in korakov in že smo se razgledovali po okoliških gorah in se navzemali pozno poletnega sonca.

Na vrhu smo srečali eno samo planinko, ki nam je prijazno pomagala pri slikanju zmagoslavne fotografije, sami pa smo nato ob precej vetrovnih razmerah pojedli še nekaj priboljškov in brusili fotografske leče.

Sledil je sestop po isti poti. Zaradi narave terena smo napredovali previdno in usklajeno. Stalno smo pazili, da ne bi prožili nepotrebnega kamenja in poslušali navodila vodje, ki je udeleženkam pomagal pri iskanju primernih opornih točk in smeri, vse z namenom, da sestop opravimo varno in gotovo.

Po prečenju zahtevnejšega dela smo si nato privoščili premor na podih, kjer smo prej nadevali čelade, ter se tako naužili nekaj sončnih žarkov – simulacija morske plaže v hribih je bila tako precej uspešna, le morje je manjkalo. Nato smo kot veter švignili mimo bivaka IV in se spustili v dolino preko skalnatega, nato ruševnatega in še gozdnatega pobočja v dolino, kjer smo si v Aljaževem domu še pretegnili noge in misli, ter se pred odhodom proti domu še podružili.

Tako vzpon kot sestop smo opravili v dobrem času, kar je bila kvalitetna priprava na naš zaključni dogodek, ki nas čaka, če bo vreme primerno, že čez manj kot 10 dni. Pohvale za vse udeleženke, ki so z dobrim tempom in vztrajnostjo dokazale, da so pripravljene na Očaka, predvsem pa hvala za dobro družbo in prijetne trenutke, ki smo jih delili v okviru te ture.

»Z goro naprej!«

 

Nazaj na seznam