Blog
Letos na Triglav

Skrajni čas za obisk Očaka

  • Objavljeno: 14. sep 2024 ob 17:43

Da že kar na začetku povemo tako kot je bilo – letošnja izvedba zaključne ture programa Letos na Triglav je visela na tanki nitki, narava pa je imela dobro nabrušene škarje nastavljene in v pripravljenosti, da nam jo zagode z vremenom. Kot veste je letošnji prvi sneg v gorah zapadel v zadnjih nekaj dnevih pred objavo članka, začetek tedna ni zgledal nič kaj obetaven, tako da smo bili organizatorji rahlo na trnjih glede varnosti in na koncu koncev možnosti izvedbe. A se nam je nasmehnila sreča, tako vremensko, kot tudi v smislu pridobivanja dopustov za izvedbo. Že pri prevozu proti izhodišču se nam je na nebu narisala dvojna mavrica, kar je bil vsekakor dober znak.

 

Kot je že nekaj let navada, smo se zbrali dan pred izvedbo ture na Očaka v Mojstrani, kjer smo prespali skupaj v Hostlu in piceriji Špajza. Hvala prijaznim uslužbenkam za prijetno postrežbo in fleksibilnost, saj so nam pomagali tako pri organizaciji prenočišča za vse, ki smo se udeležili ture, kot tudi pri premostitvi težav, ki so se nabrale zaradi nedavnih prometnih zamaškov proti Avstriji.

Da ne dolgovezimo preveč, turo smo začeli zalo zgodaj iz parkirišča v Krmi, seveda opremljeni do zob in (uri primerno) zagnani. Jutranji hlad je pomagal, da smo začetni del poti opravili s kar dobrim tempom, ki je držal delovno temperaturo teles v znosnih mejah. Mestoma smo seveda počili, a ne za dolgo, saj ni bilo ravno želje, da se preveč ohladimo. Daljši postanek in malico smo opravili med Arhovo glavo in Kalvarijo, ter nato nadaljevali proti Triglavskemu domu na Kredarici, kjer smo opravili premor in priprave na zadnji del poti na Triglav.

Nato pa v skale, kjer nas na srečo ni pričakalo nič nepričakovanega. Deževje prejšnjih dni in s tem vlago na skalah je dodobra spihal veter, tako da nekega strahu za zdrse ni bilo, vsekakor pa je bil korak primerno previden, kot je to nekako priporočeno pri planinarjenju te sorte. Vreme je kar držalo, tako da smo bili priča prelepim razgledom, vse tja do Tržaškega zaliva, proti Gorenjski, pa tudi malo na Avstrijsko stran. Vsekakor smo bili hvaležni za oblake, ki so bdeli nad nami in skrbeli, da nas ni pregrevalo sonce, pa vseeno niso plavali dovolj nizko, da bi nam zastirali poglede.

Spust smo opravili skozi Triglavska vrata, si odpočili pri Domu Planika pod Triglavom, kjer so nas prav prijetno postregli, ter nato nadaljevali v dolino preko Konjskega sedla, mimo Kurice in nazaj v dolino Krme. Kot že rečeno, vreme se nam je naklonilo do maksimalne možne mere; ni bilo ne prevroče, ne premrzlo, razmere so bile naravnost odlične glede na predhodne obeti.

Z obiskom Triglava smo tako zaključili program Letos na Triglav 2024. Udeleženkam in udeležencu, ki so uspeli doseči zadnji vrh, se lepo zahvaljujem za dobro izvedeno turo, dobro voljo in seveda tudi za dobro družbo. Upam da je vsak zase odnesel kaj vrednega, ter da boste podplate in kolena še naprej brusili v domačih, pa tudi v kakšnem tujem klancu. Vsem, ki pa niste uspeli zaključiti programa zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, pa tudi hvala, da ste se potrudili v največji možni meri. Tudi če ni uspelo letos, to še ni razlog da ne vztrajate naprej in v oziru športne kulture, ter tudi skrbi zase, še kdaj stopite proti kakšnemu bolj zahtevnemu vrhu. Dodatna hvala pa seveda tudi vsem organizatorje, ki so poleg mene vztrajno in z potrpežljivostjo pripomogli k temu, da je tudi letos program Letos na Triglav uspešno zaključen. Seveda se vidimo kaj kmalu še na kakšni drugi turi in nazdravimo na uspeh.

Za zaključek smo povprašali še za mnenje med vsemi, ki so sodelovali v našem skupnem klepetališču, da delijo z nami svoje misli o programu.

 

Takole je zapisala Lidija.

Ko sem stala na najvišjem vrhu Slovenije, sem dosegla osebni življenjski cilj. Priporočam program LNT tistim, ki imajo močno željo po osvajanju vrhov in v sebi vztrajnost, pogum in radovednost. Lp Lidija

 

Svojo izkušnjo pa je podelila tudi Katarina.

30-letna Katarina je v okviru programa Letos na Triglav stopila na devet od 13 izpeljanih vrhov, med katerimi je bilo več dvotisočakov. To je, je ocenila, za njo velik uspeh, sploh ker je pred programom zmogla kvečjemu na Šmarno goro.

Kot je dejala, med pripravami na Triglav ni šlo le za ta cilj. "Šlo je za zavedanje, kakšen privilegij je imeti zdravo in dovolj močno telo za nekaj, česar ne more vsak: se gibati.

Za hormone sreče ob premaganju vsiljivih misli in ob grizenju, vsakič znova, čez vse večurne klance, skale, melišča, soparo, sonce, dež, sneg.

Za dojemanje narave, ki jo (še) imamo, približno uro vožnje od Ljubljane.

Za družbo vztrajnežev, s katerimi se počutiš popolnoma varno, tudi ko si le malo od prepada. In sprejeto, tudi ko še nisi tako hiter, kot si želiš," je opisala.

Poleg tega pa je šlo za spoznanje, da je hoja v visokogorju zelo podobna življenju. "Polna je težkih terenov, vzponov in spustov, pa tudi izjemnih razgledov in trenutkov čiste sreče. Da je, ko ne vidiš cilja, najbrž pomembno le, ali vidiš svoj naslednji korak. Da s padci ni nič narobe, dokler se po njih pobereš. Da je treba za stvari, ki štejejo, pač vztrajati, se potruditi, da ne pridejo na pladnju, kar tako, čez noč. Se soočiti s hudimi klanci."

Kot je dejala, ji je tudi zaradi programa še bolj jasno, da "lahko skoraj vsak, vsaj v našem priviligiranem delu sveta, (sčasoma) premaga skoraj vse prepreke. Le vizijo, plan, voljo do trdega dela in ogromno potrpežljivosti: najprej do sebe, nato do okolice, mora imeti. Tudi, ali predvsem, ko ga je strah.

Premaga lahko celo sam sebe. Svoje misli. Pogosto tudi svoje telo. In najbrž je to ena največjih zmag v življenju".

Nazaj na seznam