Potni pot proti Dolkovi špici

• Objavljeno: 03. sep 2023 ob 09:54

Drobir pod nogo, sonce na glavo in švic v očeh - a se za poglede splača, še toliko bolj pa za kakšno dobroto, ki si jo planinec privošči po opravljenem “delu”. Tako smo to soboto sredi teme odrinili proti Dolkovi špici, da bi se lahko med Stenarjem in Škrlatico na 2591 metrih bližje Soncu naužili pogledov na Julijske vrhove in predvsem proti našemu končnemu cilju.

Zjutraj nas je če malo stiskala tudi hladina, ki je iz nahrbtnikov tako pričarala kakšen dodaten sloj materiala. Se je treba zaščiti za tistih prvih petnajst, ko “mašina že ne zalaufa”, potem pa je že nekako speljalo. Še mogoče celo predobro, ker je kurjo polt zamenjal pot. No, ni to neznanka za planinca. Ko se ogreješ pač teče, kaj pa lahko narediš razen tega da si pripravljen z zadostno količino nadomestne tekočine, da nadomestiš kar koža iztisne iz tvojega drobovja.

Sem in tja pa se človeku posreči, da tudi sredi teme vidi kaj lepega - da ne bo pomote, zaradi pravih razlogov in pravih odločitev. Nam je tako luna pričarala prelep pogled na severno steno Triglava, ko je bil v njenem soju tako čudovit, lučke vztrajnežev pa počasi lezejo proti njegovemu vrhu iz vseh strani. Je včasih kar malo težko, ko je takšna slika namenjena le za spomin in ne za na digitalije, ki ne uspejo ujeti vse mogočnosti takšnih trenutkov. Za češnjo na vrhu pa so poskrbele še lepo vidne zvezde - hribovska romantika, ni da ni.

Potem pa pride sonce. Nagrada in kazen v enem, ki ti ob prvem pojavu vzame dih, a kaj ko potem ostane tam in pritiska in ne odneha, dokler ti ne popije še zadnje kapljice moči, ti pa v iskanju sence in tekočine vseeno malo trpiš in se sprašuješ kaj ti je tega treba - ampak gre zraven k izkušnji, pa če ne bi bilo tega truda, bi bilo potem res vredno toliko kolikor je v posameznikovi glavi? Kdo ve …

Na tej točki smo se prebili do bivaka, kjer smo se prvič malo bolj okrepčali, ocenili kam nas bodo naprej nesle noge, ter retorično vprašali: “a je še daleč?” Nasmešek in doza kreme za sončenje kasneje in smo že lezli naprej. Najprej mimo grap in brezen na pečine, potem po pečinah, pa vse do drobirja in skal, katera sta se menjala malo veče eden, malo več drugi, potem pa samo še drobir. Kdor je že delal vzpon po melišču navzgor ve kje je težava, drugim pa sicer ne priporočam, ker smo sedaj še večkrat potrdili, da celotna zgodba ni odvisna samo od nog, temveč tudi od glave. A ko ti uspe ta podvig … še ni konec. Iz drobirnega plavalca se preleviš v skalnega plezača - ne manjka več veliko, se potrudiš, prebrodiš težave in ovire, ki se ti postavijo naproti in naposled le zagledaš tiste skale na vrhu.

Zmagoslavno se vržeš na ta zadnjo in samo stremiš okoli. Sonce pripeka, ti si moker kot izpod tuša, a te razgledi, te ga zmagajo. Ti kar malo odleže za tistih par trenutkov, ko žuliš drugo malico in se ne obremenjuješ še s tem, da si šele na pol poti.

Nato pa proti dolini. Po isti poti, tako da se težave obrnejo na glavo. Kjer si prej lazil gor, moraš sedaj zlesti dol, kjer se ti je prej udiralo, in is iskal oporo, se sedaj skoraj da ne pelješ kot po snegu, kjer pa si prečil prej naprej, pa na žalost skoraj dolgočasno sedaj prečiš še nazaj. Do zasluženega premora, kjer si malo odpočiješ. Sicer bolj slabo, ker sonce še vedno pripeka, na vrhu pečine, no, vsaj v tem primeru, pa ni ravno osvežujoče sence. Nič zato, bolje minus ena plus dva, kakor pa samo minus ena, če gledamo na skali baterije, ki še ostane. Nič, odrinemo naprej, le v obratnem vrstnem redu. Torej pečine, grape, brezna, bivak, hoste, gozd, vseskozi pa drobir, skale, kamni, korenine, … Dokler v daljavi ne zagledaš Aljaževega doma v dolini. A je še daleč … Še ura, pa bo, a kot vodnik tega ne smeš izustit, pa če te bi z bičem tepli. Vztrajat, vztrajat in še enkrat vztrajat. Sem in tja malo postojimo, da naredimo kak požirek, a vseeno, vztrajat do konca. In potem le pride tisti zadnji pogled mimo debel dreves, ko pred samo zagledaš dno doline, do tam pa te loči le še nekih 100 ali 200 korakov. Se kar kakšna solzica veselja pojavi, že res. In potem še bolj zmagoslavno zakorakaš do mize in s slastjo pogoltneš priboljške, ki ti jih prinesejo. Ja, za napor se je treba nagradit, da motivacija ne upade.

Tako smo uspešno izvedli vzpon in sestop iz Dolkove špice, zadnjega cilja preden se podamo na Očaka čez manj kot dva tedna. Še malo, še malo pa bomo uspeli. In vse pohvale za udeleženki in udeleženca, ki so bili tokrat prisotni, vztrajnost velja.

Nazaj na seznam