9.pohod programa letos na Triglav 2024, nas je vodil v kraljestvo Storžiča. Storžič je najzahodnejša gora, ki se nahaja v Kamniško–Savinjskih Alpah. Ime naj bi dobila po svoji obliki stožca, v višino pa meri kar 2132 metra. Motiv Storžiča se pojavlja v kar nekaj pesmih.
Oj Storžič je naše kraljestvo, domovina,
v soncu žariš, kakor biser, planina.
Videl sem enkrat ta kraj,
želim si ga večno nazaj, planinski raj.
Ljubezen žrtvujem za tebe, domovina.
Srce te pozabit’ ne more, planina.
Kdor videl je enkrat ta kraj,
želi si ga večno nazaj, planinski raj.
Zbrali smo se pri brunarici turističnega društva Bašelj v oblačnem jutru z nekaj kapljic dežja.Ob času pripravljeni, smo krenili po markirani Gamsivi poti skozi gozd v katerem je nam kar hitro postajalo vroče, saj je bila v njem velika vlažnost. Med vzponom do cerkve sv. Lovrenca nas pa je že dohitel tudi precednik društva, ki ga budilka ni pravočasno zbudila.
Pri cerkvici je bil čas za postanek in spoznavanje članov z njim. Našo pot smo nadaljevali po travniku mimo cerkve, pot nas je kmalu pripeljala skozi gozd v smeri Storžiča, ki pa se rahlo vzpenjala vse do razgledišča pri klopeh. Ob njih je sledilo okrepčilo, saj smo se zavedali da nam strmina po jugozahodnem grebenu do vrha ne bo popuščala.
Ob razpotju smo nadaljevali pot, levo je vodila označena pot proti Javorniku in Poljani, desno pa proti Kališču. Mi smo nadaljevali naravnost, po neoznačeni nekoliko slabše uhojeni stezi po travnatem pobočju v bližini neizrazite grape v počasnem tempu.
Vzpon so nam nam lajšali razgledi in pogledi na cvetoč greben planik, divjih klinčkov, dlakovega sleča in tudi turške lilije.
Ampak ker mi to imamo in se ne damo, smo preborbali tudi zahtevnejši del do priključka označeni poti od planine Javornik. Do vrha, ki smo ga že videli pred seboj, je sledil le še kratek vzpon do vrha z lesenim križem s podobo planike, ki je ograjen zaradi ovac.
Po zasluženem odmoru je sledilo še skupinsko fotografiranje nato pa zahtevnejši sestop po vzhodnem grebenu Storžiča, mimo Bašeljskega sedla do doma na Kališču, kjer je bil čas za krajši odmor. Nebo pa se je že pripravljalo za popoldanske nevihte, ki pa so nas k sreči obšle.
Od doma na Kališču, kjer smo si zaželeli kave, smo se vrnili po gozdni poti do izhodišča. Nekateri hitreje, drugi počasneje ampak vsi varno. Analizo je sledila v turističnem društvu Bašelj, nekateri pa kar naravnost v Laško na pivo in cvetje.
Kako so doživeli vzpon pohodniki:
Torej, meni je blo cute k smo na poti srecal gamsa pa tok velik planik sem vidla, to je blo meni čist noro. Prva 1h ful hudo vroce pa vlazno tam v gozdu pol so se nam pa odprli razgledi pri Lovrencu pol je blo pa vedno lepše. Lusten pohod
Hvala za dobro družbo in se vidimo na naslednjem 10.pohodu na Grintovec.
Marijeta J.S.
Nazaj na seznam