Po izkušnje na drugo pot

• Objavljeno: 28. jul 2024 ob 20:01

Letos smo zaradi nevšečnosti na izvirni poti – vse od dostopa do izhodišča, kot tudi podori po sami predvideni trasi - žal bili primorani poiskati cilj, ki je nadomestil Grintavec. Ker je izbira ture v podobnem obsegu in s podobno zahtevnostjo bolj skopa, je izbor padel na Brano. Presenetljivo je ta tura bila od izvirne le za nekaj višinskih in nekaj sto razdajanjih metrov daljša, tako da nismo ne pretiravali, niti nismo bili prikrajšani. Vsekakor pa je bila nadomestna tura tehnično bolj zahtevna, kar je pripomoglo k nabiranju izkušenj in gotovosti za udeleženca in udeleženke.

Jutranji štart nam je postregel najprej s precej zapolnjenim parkiriščem pri Domu v Kamniški Bistrici. Prostora je bilo sicer še nekaj, a se pozna turistična sezona in večja količina ljudi, ki različna izhodišča na slovenske vrhove izrabijo tudi kot prenočišča – na žalost je tako, vsekakor pa je narava na voljo vsem, tako da na tem mestu mogoče komentar z zadržkom.

Sledil je vzpon do Kamniškega sedla. Klasično soparna dolina nam ni prizanesla z dobršno količino »švicarskih« izkušenj, ki pa so bile omiljene z občasnim pišem mrzlega vetra iz severne strani. Na Pastircih smo si privoščili manjšo malico, nato pa jo kaj hitro ucvrli vse do Kamniške koče in nato še na Kamniško sedlo, kjer smo se pripravili za nadaljnjo pot. Ravno pri domu smo srečali tudi prijatelje iz Koče na Dobrči – lep pozdrav še enkrat tukaj.

Obvezno natikanje čelade in par kitic priporočil ter napotkov kasneje, pa smo že odrinili proti severnemu pobočju Brane. Prečenje na novo označene poti je bilo bistveno lažje kot prejšnja leta, saj so člani PD Kamnik ravno teden prej izvedli akcijo obnove poti na Brano in Planjavo. Tko smo preko melišč kaj hitro prispeli do predelov, kjer je bilo potrebno poplezavanje.

Nekaj začetnih skrbi, ki so bile izražene glede varnosti in težavnosti, so se relativno hitro razblinile. Fant in dekleta so tako spoznavali tehniko gibanja v gorskem svetu in nabirali odločilne izkušnje, ki jim bodo prišle prav ne samo v okviru programa, temveč tudi kasneje na samostojnih planinskih udejstvovanjih.

In že smo se pritaknili neba. Občutek zadovoljstva, ko stopiš na »ravnico proti vrhu Brane ima svojo težo, saj se ravno tam zelo lepo odpre pogled na vse okoliške gore, vključno z našim izvornim ciljem, ki ga tokrat nismo uspeli doseči. Lepo in še lepše, si človek zamisli tam zgoraj. »Fotoseshion« in sendvič kasneje pa smo zagrabili za skalo v obratno smer; tokrat s ciljem pri Kamniškem domu. Spust je bil zaradi učenja malo bolj počasen, glavno pa je vsekakor, da smo do doma prispeli vsi celi. Malico kasneje pa smo jo ubrali lepo v dolino.

Vsekakor se nam po poti lahko zgodijo tudi malo manj prijetne prigode. V tokratnem primeru je svoje povedalo, koleno, ki je lastnici povzročilo v spodnjem delu spusta nemalo težav. Skupino smo tako razdelili na dve in se odpravili na eni strani po klasični poti, po drugi strani pa preko dovozne poti do spodnje postaje žičnice. Na tem mestu bi se želel zahvaliti mlademu domačinu in njegovi spremljevalki, ki sta prijazno ustavila in mene, ter nesrečno udeleženko zapeljala do Doma v Kamniški Bistrici. Tako smo se z drugim delom skupine srečali dobesedno na parkirišču, saj so pred nama prispeli tja nekaj minut prej.

Hvala vsem, ki ste bili tokrat na turi – je bilo prijetno, na trenutke naporno, predvsem pa sem vesel, da smo kljub tehnični zahtevnosti uspešno izvedli turo in bili kos vsem preizkušnjam na poti.

Nazaj na seznam